Vipavska dolina je bila vedno v središču zgodovinskih dogajanj: primerna za naselitev in kmetijstvo, lahko prehodna naravna pot, ki je povezovala Južno in Srednjo Evropo, se je ponujala trgovcem, ljudstvom, ki so se selila, pa tudi osvajalcem.

Arheolog Zgodovinar Milko Kos piše, da se je »v spodnjem delu Vipavske doline nahajalo močno naselitveno jedro slovanskega prebivalstva v okolici Šempasa. Visoko na obronke Trnovskega gozda segajo stara slovanska selišča, nastala v bližini ali na mestu predslovanskih gradišč.« Najstarejša gradišča na Vipavskem so verjetno nastala že ob koncu bronastega obdobja, eno teh je bilo na Vitovskem hribu. Prva strnjena naselja so nastala v starejši železni dobi (med leti 800 in 400 pr. n. št.), ko so tu živeli Iliri. V mlajši železni dobi (od leta 400 pr. n. št. do začetka našega štetja) so se naselili Kelti. V 1. stol. pr. n. št. so Vipavsko dolino zavzeli Rimljani. Revnejše vaško ilirsko-keltsko prebivalstvo se ni romaniziralo. Ohranjalo je svoj jezik, domača krajevna imena, svojo kulturo in vero. Krščanstvo se je v ta del Slovenije širilo v 3. in posebno v 4. stoletju. V antiki se je težišče poselitve premaknilo v dolino. Najpomembnejša so bila naselja ob rimski cesti med Aquilejo in Emono, ki je potekala južno od današnjih vasi. Njene ostanke so našli na Rimcu južno od Oseka.

Od 2. stol. so skozi Vipavsko dolino potekali osvajalni pohodi germanskih plemen in vdori Hunov. Odhod Langobardov iz Panonije v Padsko nižino je omogočil naselitev Slovanov v dolino v zgodnjem srednjem veku (ob koncu 6. in na začetku 7. stol.). Tedaj so se naši predniki naselili v širšem območju Vitovelj. Leta 1955 so pri gradnji vodovoda blizu vasi Vitovlje našli kosti, kovinske predmete in ostanke keramike. V visokem srednjem veku (od 9. do 13. stol.) se je povečalo število prebivalcev posebno na območju Šempasa.

V 11. stol. je cesar Oton III. podaril »polovico vsega, kar leži v krajih med Sočo, Vipavo in Vrtovinskim potokom« oglejski cerkvi, drugo polovico pa je dobila družina gornjekoroških grofov, ki so se od prve polovice 12. stoletja imenovali goriški grofje. Oglejska patriarhija je dobila v last 50 kmetij v Ozeljanu (mišljena je širša okolica).

Goriški grofje se najprej omenjajo kot cerkveni odvetniki na Vitovljah okoli leta 1200 in v Ozeljanu leta 1202. Posesti so imeli v Ozeljanu, Šempasu, na Vitovljah, Visokem in v Oseku.

Ime naselja Vitovlje izhaja iz imena župnijskega zavetnika sv. Vida (lat. Vitus), zavetnika črniške župnije, v starih virih pa se naselje pojavlja pod imeni: Witelgach, Witenbvrch, Weytenburg, Vitembergo. Po razlagi Milka Kosa naj bi nemško ime opozarjalo na kraj gradišča ali gradu, pred letom 1000.

Notarska listina iz leta 1361 govori o kmetijah pod cerkvijo »sub Sancta Maria de Golez in Vituglach«. Omenja Vitovlje in Marijino cerkev na Vitovskem hribu. Že pred letom 1200 naj bi na Vitovskem hribu stal romanski grad Wittenburch: o katerem ni drugih znanih podatkov. Najstarejša cerkvica je vsekakor stala na hribu že v sredini 15. stol. Iz tistega časa je ohranjen gotski prezbiterij. Cerkev se je razvijala v romarski center. V 17. stol., ko so bili lastniki ozemlja grofje Coronini, je bila prezidana in povečana po modelu svetogorske cerkve. Ko je v 15. stol. Oglejska patriarhija propadla, so njene posesti prevzeli goriški grofje, ki so na začetku 16. stol. izumrli, kar je omogočilo uveljavitev Habsburžanov, ki so tu dobili oblast že ob koncu 14. stol. V 16. stol. je nastala pokrajinsko-politična enota dežela Goriška, del katere so bili tudi naši kraji. V drugi polovici 15. stoletja so turški roparski vdori v Vipavsko dolino prisilili prebivalce, da so zgradili močno obzidje okoli cerkve na Vitovskem hribu. Drugi protiturški tabor je nastal na griču v Šempasu verjetno iz starejšega srednjeveškega dvora.

Leta 1797 je na slovenska tla stopil Napoleon, ki je po ustnem izročilu prespal v Čukovi hiši v Šempasu. To se je zgodilo v obdobju, ko je francoska vojska prodirala čez goro na Trnovsko planoto. Leta 1809 je Napoleon večji del Slovenije vključil v Ilirske province. V tem času so francoski vojaki uredili Napoleonovo cesto, ki se za Vitovskim hribom povzpne na Krnico. V 19. stol. se je slovensko narodno gibanje, z izjemo tišjih absolutističnih obdobij, krepilo in raslo. Razdelitev monarhije in nastanek Avstro-Ogrske je leta 1867 pri Slovencih izzval veliko zaskrbljenost. Posebno ob severni in zahodni meji so začeli prirejati velika zborovanja na prostem, kjer so govorili o narodnih, kulturnih in gospodarskih težavah in zahtevah.

V 1. svetovni vojni v času 6. soške ofenzive, avgusta 1916, je italijanska vojska s topovi obstreljevala naše vasi. Po ukazu avstro-ogrske oblasti so prebivalci skoraj v celoti odšli v begunstvo.

Med obema vojnama so se domačini zbirali na Vitovskem hribu in prepevali slovenske pesmi. Vključevali so se v protiitalijansko tajno svobodoljubno organizacijo TIGR, v času 2. svetovne vojne pa v odporniško partizansko gibanje, še posebno po prihodu partizanov.  

Leta 1942 so se že začele prve partizanske akcije. Vzporedno s tem se je po vaseh razvijala organizacija OF. Avgusta 1942 je bil na Vodicah ustanovljen I. primorski partizanski bataljon Simona Gregorčiča. Z naraščanjem odpora je naraščal tudi okupatorjev pritisk. Italijani so postavili karabinjerske postaje skoraj v vsako vas, moške so prisilno mobilizirali, pobijali talce, mnoge internirali v taborišča in zapore.

Ob koncu septembra leta 1943 so Italijane zamenjali Nemci. Teror se je stopnjeval še posebno leta 1945, ko so se jim pridružili Kozaki in četniki. Na začetku maja se je v našem kraju vojna končala.

Prebivalstvo Šempasa, Ozeljana, Oseka in Vitovelj se je že od nekdaj ukvarjalo s poljedelstvom, vinogradništvom, sadjarstvom in živinorejo, pa tudi z obrtjo. Po Napoleonovi cesti so vozili v dolino oglje in les. Zaradi težkih življenjskih razmer se je veliko prebivalcev izselilo, posebno v 1. polovici 20. stoletja.

Po 2. svetovni vojni so se z razvojem industrije odprle nove možnosti. Številni prebivalci so se zaposlovali v Kromberku, Šempetru in Novi Gorici. Kmečko-delavske vasi so se čedalje bolj razvijale in posodabljale, v vaških jedrih pa so se ohranjale stare arhitektonske značilnosti.

Vir: Nadja Kodrič »Iz zgodovine domačega kraja«, OŠ Šempas