Marijina Cerkev na Vitovljah   

Med Osekom in Šempasom v spodnji Vipavski dolini, pod obronki Trnovskega gozda, se na skalni vzpetin  visoki 605 metrov razgleduje po dolini in vsej goriški pokrajini starodavna romarska cerkev svete Marije. To je protiturški tabor z izrednimi razgledi. Nanjo vodi krožna pot, ki je obenem tudi učna pot v naravi, opremljena z informativnimi tablami. V cerkvi naj bi se sekale t.i. Zmajeve črte, energijski tokovi pozitivnih energij iz onstranstva, kot pravi Marko Pogačnik.

Romarsko cerkev na Vitovljah, ki je posvečena Materi Božji uvrščamo v register najpomembnejših kulturnih spomenikov Goriške. Zanesljivih virov kdaj je bila Cerkev sezidana in kako je postala romarski kraj ni, prvič pa je bila omenjena v notarski listini  dne 2. 1. 1361, ki jo hrani biblioteka Marciani v Benetkah.

Cerkev in obzidje nosita pečat poznogotske arhitektonsko slogovne usmeritve. V poznogotski čas sodi tudi skupina lesenih kipov, ki ponazarja Marijino kronanje. Originalne kipe je okoli leta 1500 izdelal neznan goriški rezbar, zelo poškodovane je kasneje v hranjenje prevzel Goriški muzej in poskrbel za njihovo restavriranje.

           

Gotska Cerkev, ki je obsegala prostor današnje glavne ladje je postala v 17. Stoletju, z naraščanjem božjepotništva pod vplivom reformacije, premajhna, zato je bila cerkev dvakrat razširjena in prezidana, in sicer leta 1616 in 1673. Pri prvi prezidavi so cerkvi dozidali obe stranski ladji ter jo podaljšali proti zahodu. Ohranili so stene gotske ladje in jih z prebitjem manjših lokov združili z na novo dozidanima ladjama. Pri drugi prezidavi so podrli stene gotske ladje ter stranski ladji povezali z glavno z dvignjenimi stebriščnimi arkadnimi loki, ki so še danes ohranjeni. Na koncu obnovitvenih del so dozidali tudi zakristijo. V istem času so sezidali tudi spodnje poslopje, ki je služilo kot zavetišče za romarje, kasneje so jo spremenili v gostilno, danes pa jo domačini uporabljamo za pogostitev romarjev ter kot zatočišče pred slabim vremenom.

Cerkev, ki je v prvi sv. vojni ostala sicer nepoškodovana, je konec druge sv. vojne dočakala kot ruševina. Četrtega oktobra 1944 je iz Ajdovščine v Gorico drvela kolona nemških vozil, pod Osekom  pa so jih napadli partizani. Obstreljevanje z obeh strani je povzročilo vitovski cerkvi veliko škode. Takrat  je malokdo upal, da bo cerkev še kdaj obnovljena, vendar se je po zaslugi domačinov, ta želja uresničila.   

V zvoniku porušene cerkve so ostali nepoškodovani zvonovi, ki so za domačine najvrednejši cerkveni inventar in zaradi katerih je cerkev danes obnovljena. Veliki (“ta težki”)  zvon so vlili leta 1740, a ga je leta 1895 na vrhu preluknjala strela, zato so ga leta 1933 prelili.  Danes se Vitovski zvonovi ponovno slišijo po vsej Vipavski Dolini in vabijo romarje k Vitovski Cerkvi.

Čeprav osiromašena zaradi porušenja, je vendarle cerkev tudi danes umetniško bogata. Uničene in dotrajane kipe, je za cerkev daroval  rezbar iz Vitovelj, Stanko Hrovatin, ki je izdelal kopijo Marijinega kronanja iz leta 1500, kip Svetega Antona in Svete Ane.

Romanja k Mariji v Vitovlje se kljub povojni prekinitvi oživljajo. Ob vijugasti makadamski poti stoji tudi križev pot, ki so ga izdelali domačini.

Izpred cerkve se razteza edinstven razgled, ki v jasnem vremenu seže do morja in italijanskih Dolomitov. Obisk vzpetine Marijine cerkve je tako odlična izletniška točka v vseh letnih časih. 

 

Cerkev sv. Lucije

Cerkev sv. Lucije se nahaja v zaselku  Sv. Lucija, tik preden se začne cesta vzpenjati po pobočju planote.  Zgrajena je bila leta 1647. Krasijo jo unikatne freske, ki so bile pred kratkim restavrirane. 

Cerkev sv. Petra

Na vrhu vasi, med zaselkoma Vitovlje in Užiče na manjši sklani vzpetini leži cerkev svetega Petra. To je manjša cerkev, ki vernike gosti le ob prazniku Sv. Petra, žegnanju hrane ob velikonočnih praznikih in kakšni drugi priložnosti. V cerkvi ni elektrike, tako svetlobo dajejo le manjša okna in sveče. Tudi cerkvene orgle delujejo še na star način, s pritiskanjem na pedala, ki v orgle pihajo zrak. Cerkev je v zelo slabem stanju, zato se v njej odvijajo le redka bogoslužja. Tudi cerkev svetega Petra je bila v napadih med drugo svetovno vojno poškodovana, zakrpane luknje na stenah so vidne še danes.  

Kamnito znamenje sv. Lucije, zavetnice vida

Na poti proti Krnici  stoji spominsko znamenje Svete Lucije, zavetnice vida. Velik balvan s kapelico na vrhu je bil za pohodnike postojanka, kjer so se lahko zahvalili sveti Luciji za dober vid ali jo zanj prosili. Zanimivo je, da se na tem balvanu nahaja manjša škraplja, v kateri voda nikoli a usahne. Legenda pravi, da kdor si s to vodo umije oči, temu se bo vid izboljšal. Tako se še danes mnogi pohodniki poslužujejo tega rituala.

Spominska soba umetnika Stanka Hrovatina

V zaselku Vitovlje lahko obiščete spominsko sobo ljudskega umetnika, kiparja in rezbarja, Stanka Hrovatina (1923-2008) iz Vitovelj, ki je dober del svojega življenja posvetil obdelavi lesa in kamna.

Z rezbarstvom se je kot popoln samouk začel ukvarjati v začetku osemdesetih let, ko je ob nočnem delu “imel več časa”, kot je sam povedal. V službo si je pogosto nesel kak kos lesa in ga obdeloval, da ga ne bi začel, kot je dejal “lomiti spanec”.

Zbirka del obsega po oceni okrog 200 predmetov. Ustvarjal je predvsem v lesu (oreh, lipa, hrast), nekaj del je tudi v kamnu, zbirka njegove ljudske umetnosti pa je vsebinsko naravnana na kmečko, ljudsko ter nabožno motiviko pa vse do domišljijskih likov. S svojimi deli je gostoval na skupinskih ali samostojnih razstavah po Goriškem in Sloveniji. Leta 1990 je izdelal kopije Marijinega kronanja, gotskih kipcev Marije, Boga Očeta in Boga Sina iz podružnične cerkve Marijinega vnebovzetja na Vitovljah. Originalne kipce hrani Goriški muzej Kromberk, Hrovatinove kopije pa so razstavljene na izvornem mestu v obnovljeni cerkvi.

Zbirko svojih del je Stanko Hrovatin hranil v dnevni sobi stanovanjske hiše, kjer je rad sprejemal obiskovalce in v spominski knjigi, ki jo je začel voditi leta 1985, zbiral številne vtise obiskovalcev. Družina se je po smrti umetnika odločila sobo v stari stanovanjski hiši na Vitovljah primerno urediti in zbirko spet postaviti na ogled (Vir: KS Osek-Vitovlje).

 

Spomenik padlim v 2. Svetovni vojni 

Spomenik padlim v protifašističnem boju je bil postavljen v dveh obdobjih. Skala z imeni padlih je bila na željo domačinov oblikovana sredi osemdesetih let. Na dnu je oltarna miza, ki simbolizira domačo deželo. Na njej leži kamnit blok, ki je ves prepojem z rdečo kraško zemljo. Ta simbolizira kri življenja, ki se v svojem večnem kroženju nikdar nesme ustaviti. Imena padlih so zapisana na dveh zubljih plamena, ki simbolizira preobrazbo. Ljudje so sicer padli v vojni, a njihova življenja so se preobrazila v mir in svobodo, ki ju danes uživamo. 

Spomenik je oblikoval kipar Marko Pogačnik.

Energijsko gledano gre za pomemben sveti kraj, ki je sestavljen iz dveh polariziranih točk. Na eni strani vidimo skalni griček, na katerem stoji cerkev Sv. Petra, na drugi pa spomenik padlim v protifašističnem boju. Skalni griček predstavlja močan izvir ženskih sil Zemlje (jin – sil), ki se v obliki spirale dvigajo proti nebu.

Spomenik padlim pa stoji na točki nasprotnega, možkega (jang) pola. Obe točki se dopolnjujeta kot par in skupaj tvorita celoto energijskega centra, ki je odgovoren za ravnotežje med ženskimi in možkimi silami. Gre za ravnotežje, ki ni pomembno samo za pokrajino, temveč tudi za vsakega človeka, naj si bo ženska ali možki. 

 

Spominska plošča Mehdija Husejnzadeja – Mihajla

Mehdi Husejnzade – Mihajlo, ki se je leta 1919 rodil v vasi Novksani pri Bakuju, današnji azerbajdžanski prestolnici, je bil leta 1942 ranjen med boji za Stalingrad, kjer je padel v nemško ujetništvo. Zaradi znanja nemščine je v ujetništvu in pri legionarjih opravljal delo prevajalca. Kmalu je začel delovati kot vodja antifašistične ilegale, po premestitvi na Primorsko pa je februarja 1944 organiziral skupinski pobeg k partizanom. V partizanske vrste je takrat pritegnil kar 150 sovjetskih ujetnikov. V IX. korpusu je deloval kot obveščevalec in diverzant, hkrati pa je bil strah in trepet okupatorjevih vrst. Med soborci je bil znan kot hraber, drzen, odločen, neustrašen in iniciativen, kot človeka pa so ga odlikovale trdnost, mirnost, pridnost in skromnost. Svoj prvi podvig je izvedel v Solkanu, ko je v preobleki v nemškega oficirja preusmeril vojaški tovornjak, poln orožja, v drugo smer, da je padel v partizansko zasedo.

Usoda je hotela, da je Mihajlo tudi svoj zadnji podvig, razstrelitev večjega skladišča orožja in streliva, opravil v Solkanu. Zatem se je podal v Vitovlje, kjer je velikokrat bival, domačini pa so ga vzeli za svojega. A v vas so 2. novembra 1944 neopazno prišli Nemci, med begom je prišlo do streljanja, pod njimi pa je padel tudi Mihajlo, ki je obležal prav na mestu, kjer danes stoji spominska plošča. Našla ga je šestletna deklica, ki je šla po mleko, njegovo truplo pa so njegovi soborci iz Ruskega bataljona s pomočjo domačinov prepeljali v Čepovan, kjer so ga pokopali. Na spomenik so mu napisali: »Spi, naš dragi Mehdi, heroj azerbajdžanskega naroda, tvoj podvig v imenu svobode bo vedno ostal v srcih tvojih prijateljev!« (Vir: Časopis Delo).

Planinsko društvo Nova Gorica v mesecu oktobru organizira Pohod po Mihajlovi poti, ki poteka iz Vitovelj, kjer je umrl, do Čepovana, kjer je bil pokopan.

 

Visoki zid

Visoki zid, kakor mu pravijo domačini, so zgradili Napoleonovi vojaki, ki so izklesali skalnate bloke, utrdili nasip nad prepadom in zgradili t.i. Napoleonovo cesto, ki povezuje Vipavsko dolino z Trnovsko planoto.